Avtor: debbie lynn elias
Pisatelja/režiserja Stephana Gaugerja sem prvič srečal na filmskem festivalu v Los Angelesu leta 2007, kjer je debitiral njegov film SOVA IN VRABEC. Eden od mojih izborov festivalskih filmov, ki jih moram videti leta 2007 (in očitno tudi obiskovalcev festivala, ko je film odšel z nagrado občinstva za najboljši pripovedni celovečerec), je še vedno eden mojih izborov, ki jih moram videti danes, saj se zdaj odpira v kinematografih po vsej državi v omejeni izdaji. Stephane, visoka impozantna postava moškega, je vse prej kot. Ko govorite z njim, hitro opazite njegovo nežnost, občutljivost, navdušenje nad življenjem in človeškim stanjem, predvsem pa strast do njegove obrti in še posebej do tega filma. Rojen v Saigonu, a odraščal v okrožju Orange v Kaliforniji, si je 'vedno želel posneti film, postavljen v Saigon.' Kot mi je rekel: »Rad imam državo in ljudi. Ker je v Saigonu več kot 8 milijonov ljudi, sem vedel, da moram narediti zgodbo o njih. To je zgodba treh izmed njih.«
Nedavno sem imel priložnost nadoknaditi zamujeno in se ponovno srečati s Stephanom ter se malo pogovarjati o SOVI IN VRABCU.
MSD: Kaj je bila spodbuda za to ali nastanek tega projekta?
SG: Seme filma je bilo v bistvu povedati sodobne ulice o živahnih ulicah Saigona in ujeti energijo mesta, hkrati pa obravnavati odtujenost v velikem mestu, hkrati pa podati izjavo o modernizaciji država, ki jo običajno povezujemo z vojnimi filmi.
MSD: Kakšen je bil vaš kreativni razvojni proces v smislu pisanja scenarija in nato režije filma? Z drugimi besedami, ste se usedli in pisali in prepisovali? Storyboard, kot pišete? Pišite in kot usmerjate?
SG: Pri filmu, ki temelji na likih, je bil moj razvojni proces najprej ustvariti like, nato zgraditi zgodbo in zaplet okoli njih. Ko se znaki počutijo vživete na stran, postane pisanje lažje. Scenarij je bil napisan v dveh osnutkih v nekaj mesecih in vedno sem vedel, da bo to načrt. Igralci, ki sem jih postavil v Vietnamu, so lahko spreminjali dialoge, da so ustrezali njihovim likom, in v bistvu smo šli ven in posneli. Nisem uporabil snemalne knjige, ker je bil film ohlapen. V Vietnamu je bil cinema verite, česar prej ni bilo.
MSD: Predstavljal bi si, da si med pisanjem v mislih ustvarjal zelo različne vizualne podobe? Prav?
SG: Vedel sem, da želim ujeti vrvež, motocikle, ki neprestano brnijo v ozadju, in noči, prepojene z neonom. V Saigonu vam ni treba ustvarjati vizualnih podob, saj je vse okoli vas. Tako sem posnel film v večinoma naravni ambientalni svetlobi in kamere večinoma držal v roki.
MSD: Vem, da dobro poznate Vietnam. Kako ste se lotili izbire lokacij za snemanje?
SG: Želel sem, da bi lokacije v mestu zadihale, zato sem snemal v številnih uličicah s stojnicami s hrano in trgovinami. To sem želel soočiti z mestnim živalskim vrtom v filmu, ki je bolj spokojen in miren, oaza iz kakofonije ulic.
MSD: Vaša najboljša izkušnja pri snemanju SOVE IN VRABCA je bila …….
SG: Imeti harmonično igralsko zasedbo in ekipo. Takega streljanja še niso doživeli. Gverilsko streljanje in temu so bili odprti. Ni bilo dolgočasnega trenutka. Usmerjanje sirot, da igrajo v filmu, kar je zelo koristno. Rad imam otroke in mislim, da so odlični igralci, ker niso usposobljeni, tako da lahko iz njih razviješ naravno predstavo.
MSD: Najtežji ali, bog ne daj, najslabši vidik streljanja je bil …….
SG: Živali. Imeli smo srečo, da smo izbrali krotkega slona, imeli pa smo neukrotljivega orangutana. Otroci so bili enostavni v primerjavi z živalmi.
MSD: Imate neverjetno igralsko zasedbo. Koliko časa ste potrebovali, da ste našli svoje tri ravnatelje in še posebej očarljivo malo Han Thi Pham?
SG: Ročno sem izbral Le The Lu in Cat Ly (oskrbnico živalskega vrta oziroma stevardeso). Bila sta subtilna igralca in sta ustrezala vlogi. In za deklico siroto Thuy smo imeli odprt izbor za deset deklet. Izbrali smo jo le nekaj dni pred začetkom snemanja in bila je pravo odkritje. Desetletna deklica, ki še nikoli ni igrala, a je razumela scenarij in odigrala res izjemno predstavo.
MSD: Strogo z vidika ega, kakšen je občutek, ko sta bila SOVA IN VRABEC že tako toplo sprejeta na festivalski ravni?
SG: Lepo je imeti priznanja. Lepo je predvajati film v različnih državah. Največje zadovoljstvo je pokazati mednarodnemu občinstvu delček sodobnega saigonskega življenja in pokazati človečnost tamkajšnjih ljudi.
MSD: Kako zastrašujoča naloga je podati se na filmsko pot, kot je ta. En človek, scenarij in režija. Tuja država. Ste imeli tremo ali pomisleke, ali lahko uresničite, kar ste si zadali, in poveste zgodbo, ki ste jo želeli?
SG: Pri neodvisnem filmu moraš imeti predrzno držo, kar pomeni, da poveš zgodbo na najboljši način in posnameš najboljši možni film. Nato svoj film pokažete javnosti in upate, da se bodo zabavali in ganili. To je najtežja naloga, saj lahko veliko elementov pri nastajanju filma pade z mesta, toda ko se zdi, da je zasedba prava in ton zadene pravo noto, potem ste posneli dober film.
MSD: Kaj bi radi videli, da občinstvo odnese s seboj, ko zapusti gledališče?
SG: Na svetu je veliko nepovezanosti. Želim, da ljudje začutijo, da se lahko povežejo, da je okoli nas ljubezen, tudi ko to najmanj pričakujemo.
MSD: Kaj si odnesel s seboj iz te izkušnje?
SG: Snemanje filma je bila čudovita izkušnja, saj smo ohranili majhno ekipo in smo imeli sinergijo. Veliko sem se naučil o težki poti do distribucije. Mislim, da se ne bom nikoli nehal učiti o marketinškem in poslovnem vidiku snemanja filmov.
MSD: In naslednji za vas je …….
SG: Velik nogometni film v Vietnamu, z nekaj britanskimi liki v ospredju. Imenuje se 'SIMON IN TUJEC' in še vedno ga iščemo za financiranje. Potem bi se rad lotil pisanja žanrskega filma, morda napetega trilerja, ki se dogaja v Parizu. Temu mestu bi rad napisal ljubezensko pismo, tako kot je SOVA IN VRABEC ljubezensko pismo Saigonu, mestu mojega rojstva.
