
Mars. Dolge sanje človeštva (še posebej Buzza Aldrina) so, da bi človek odšel na Mars. Ne le z roverji in sateliti, ki pošiljajo slike nazaj na Zemljo, ampak za hojo in koloniziranje. NASA in druge vesoljske agencije že dolgo delajo v smeri tega cilja. Testi, opravljeni na misijah vesoljskih raketoplanov, na Mednarodni vesoljski postaji in zdaj eksperiment 'Dvojčka' z astronavtoma Markom in Scottom Kellyjem, vsi dajejo rezultate, ki bodo pospešili uresničitev sanj o Marsu. Hollywood, ki je vedno na videz svetlobna leta pred znanostjo, je že šel na Mars in dlje v akciji in animaciji v živo, nazadnje z 'Marsovcem'. Toda kaj, če filmski ustvarjalec premakne meje, združi znanost in natančnost s srčnostjo in človečnostjo, ter postavi eno samo dokazno vprašanje: Kaj če bi nekdo rodil na vesoljski ladji, ki se odpravlja na/ali je že na Marsu? Odgovor na to vprašanje postavlja temelje za PROSTOR MED NAMI,film z resnico in dušo, ki raziskuje več metaforičnih konceptov o ideji 'prostora' in o tem, kako je lahko med ljudmi in kraji ogromen prostor, hkrati pa med njimi na videz ni prostora. PROSTOR MED NAMI odzvanja s sondiranjem lepote tako na čustveni kot fizični ravni.
V režiji Petra Chelsoma in scenariju Allana Loeba z zgodbo Richarda Bartona Lewisa (tudi producenta filma), Stewarta Schilla in Loeba, PROSTOR MED NAMI je zgodba Gardnerja Elliota. Gardner, rojen na Marsu, ko je njegova mati astronavtka med letom odkrila, da je noseča, je zadnjih 16 let svojega življenja poznal skupno 14 ljudi. Na žalost je njegova mati umrla med porodom, zaradi česar so posadka in drugi ostali morali vzgajati Gardnerja. Nikoli ni zapustil Marsa in si želi izkusiti Zemljo in postati 'človek'. Njegov najboljši prijatelj je robot po imenu Centaur. Toda po zaslugi interneta se je Gardner spoprijateljil s Tulso, najstnico iz Oklahome. Poškodovana, jezna in nezaupljiva, radovedna kot je Gardner in si želi izkusiti pravo povezavo z »zunanjim svetom«, Tulsa želi le pobegniti, oditi, ven, zapustiti planet, če bi lahko. Ne ve, da je Gardner na Marsu, namesto tega verjame, da živi v New Yorku in zaradi zdravstvenih težav ne more zapustiti svojega doma. (Kot vidimo, je v tej majhni prevari velika resnica.)
V obupu, da bi odpotoval na Zemljo, Gardner roti in roti vesoljsko ekipo na Zemlji za priložnost, da bi »bili človek«. Eno astronavtko, Kendro, so po Gardnerjevem rojstvu poslali na Mars, da bi ga pomagala vzgajati. Poskuša ga zagovarjati, vendar s strahom. Nihče ne ve, kako se bo njegovo telo odzvalo na različne gravitacijske sile. Če gre tako daleč, da mu v telo kirurško vstavijo vsadke kot sredstvo za okrepitev njegovega telesa za gravitacijo Zemlje, se na koncu odloči, da bi bilo potovanje preveč tvegano. Toda Gardnerja to ne zmoti.
Strokovnjak za računalništvo in elektroniko vdre v svoj trezor, kjer je bilo vsa ta leta shranjeno imetje njegove matere, in najde sliko svoje matere in moškega, za katerega verjame, da je njegov oče. Bolj kot kdaj koli prej si Gardner želi odpotovati na Zemljo in najti svojega očeta. Poleg tega želi spoznati Tulso, v katero se je popolnoma zaljubil.
Gardner se izmuzne in ukrade ladjo ter se odpravi na Zemljo. Vse je nenavadno, drugačno in novo, a vznemirljivo, Gardner pa vse sprejme s široko odprtimi očmi začudenja in na koncu pride do dekleta svojih sanj, Tulse. Strinjata se, da mu bosta pomagala najti očeta, in se odpravita na terensko potovanje v Summerland v Kaliforniji, kjer odpreta svet ne le Gardnerju, ampak gledalcem. Medtem je Kendra sledila Gardnerju nazaj na Zemljo in Nathaniel Shepherd, genij v slogu Elona Muska/Richarda Bransona, ki je vodil prvo potovanje na Mars pred 16 leti, je bil sam izgnan, potem ko se je odločil, da Gardnerjevo rojstvo ostane skrivnost pred svetom. , se zdaj znova pojavi, panično, ker so testiranja pokazala, da bo Zemljina gravitacija ubila Gardnerja v 72 urah.
Toda obstajajo skrivnosti, ki pridejo na dan in za vedno spremenijo življenja Gardnerja, Tulse, Kendre in Nathaniela, ko se vsak trudi zapolniti PROSTOR MED NAMI.
Zahvaljujoč Chelsomovi pripovedovalski viziji in vizualnim podrobnostim, ki jih dopolnjuje čustvena globina same zgodbe, je doseženo izjemno ravnovesje, v katerem je čustvena tonska pasovna širina prepletena z resnico in pristnostjo znanosti, kar vodi v osupljiv in premišljen film. Če film obravnavamo kot »povezavo proti izolaciji, okrepljeno s prostranostjo prostora«, obstaja tok v kinematografsko vezivno tkivo.
Začenši z začetnim vprašanjem »Kaj bi se zgodilo, če bi astronavtka na letu na Mars odkrila, da je noseča?«, je razvoj zgodbe celovit in podroben. Z zanašanjem na znanstvenike iz Nasinega raziskovalnega centra Ames in strokovnjaka profesorja Scotta Hubbarda glede podrobnosti o vesoljskem poletu na Mars, človeškem telesu, gravitaciji ter etičnih in logističnih vidikih – vse to vidimo na zaslonu – ima VESOLJE MED NAMI kot zelo močna znanstvena podlaga, na kateri je zgrajena zgodba o Gardnerju Elliotu in vseh čustvenih gravitacijah. V pogovoru s producentom Richardom Lewisom, ki je vodil celoten film in zgodbo: »Imeli smo letalske kirurge, ki so nam svetovali o rojstvu, kakšni bodo pogoji, in Scott [Hubbard] nas je napotil na nekatere raziskovalce, ki so vzeli miši, ki so bile noseče in so jih poslali v orbito v okviru programa raketoplana. Rodile so in miši so se vrnile in pojavile so se vse te anomalije. Pravzaprav bi bilo grozljivo. Možnosti, da bi otrok dočakal polno nosečnost, bi bile izziv. .Torej vse, kar Gary Oldman pravi v filmu in o čemer govorita, temelji na znanosti.«
Če pa gre onkraj znanosti, se Chelsom osredotoča na srce in človečnost PROSTORA MED NAMI, pri čemer prikazuje vsakega od štirih glavnih likov in njihovo človeško krhkost – dečka, ki si obupano želi biti človek, ne da bi zares razumel, kaj to pomeni; dekle, ki se obupano želi izogniti človeštvu zaradi stisk in srčne bolečine, ki je razjedala njeno življenje; genialni vizionar, ki je obsesivno kompulziven glede vsake podrobnosti svoje znanosti, vendar ne more nadzorovati svoje prevladujoče strasti do znanosti, da bi zameglila človečnost življenja; in astronavtka, ki je svoje življenje žene in matere pustila na čakanju ter se odločila za vznemirjenje znanosti in raziskovanja, da bi ugotovila, da je njen čas minil. Vsak je pomanjkljiv, na nek način zlomljen, a vsak upa v svoje lastno spoštovanje, nekaj, kar Chelsom prinaša zahvaljujoč svoji izbiri igralske zasedbe in nastopom, ki jih je izvabil vsak. Medtem ko se trenutki filma morda zdijo nekoliko 'sladkasti', kot da gre za YA roman, še vedno delujejo, če se spomnimo, da je to 16-letni deček, ki prvič doživlja svet, vključno z ljubeznijo.
Ni ga drugega kot Asa Butterfield, ki bi lahko igral Gardnerja Elliotta. Butterfield ima tisti prirojeni občutek nedolžnosti s široko odprtimi očmi, ki pride do izraza v vsaki predstavi. Tukaj ni nič drugače. Gardnerju daje poštenost in odprtost ter upajoč pogled, ki je sprejemljiv in gostoljuben. Sladka naivnost prežema lik in povzdigne čustva zgodbe kot celote, ko občinstvo na novo vidi svet skozi Gardnerjeve oči – od njegove prve vožnje z dvokrilnim letalom (a la “Out of Africa”) do prvega srečanja s psi. ali videnje oceana in občutek valovanja valov na njegovem telesu. Zahvaljujoč njegovemu delu v 'Ender's Game' je Butterfieldova vrnitev v vesolje neverjetna, zlasti glede na njegovo strokovnost pri delu z pasovi v okolju 'ničelne gravitacije'. Vendar je ključno za VESOLJE MED NAMI to, da je izkušnja z ničelno gravitacijo znanstveno pravilna, kar povečuje zdravstvene težave, s katerimi se srečuje Gardner, ko je na Zemlji.
Kot je opisal režiser Peter Chelsom, »[K]er drugi filmi sploh niso priznali gravitacijske razlike na površju Marsa, sem mislil, da moramo mi, ker smo bili točka zapleta. Govori o fantu, ki je bil vzgojen s to gravitacijsko razliko in to je bilo zelo zelo zahtevno. To je veliko pasov. Ko vidite, da vesoljska ladja pristane, in vidite lik, ki teče čez pokrajino, da bi jih srečal, ta žica do tega [igralca], ne samo, da je rahlo upočasnjeno gibanje, ampak se spusti ogromen žerjav z žico, ki ga dvigne, tako da je nenavadnost njegovega teka. Podobno s Carlo [Gugino], ki teče na stezi za trening, Asa teče na stezi za trening.«
Britt Robertson, ki je prav tako imela lastne kinematografske izkušnje s prihodnostjo in »potovanjem po vesolju« v »Tomorrowland«, ne samo, da bo spet lahko igrala v breztežnostnih razmerah, ampak odlično zapolni račun kot pametna, ulično pametna Tulsa. Robertsonovemu čustvenemu loku in značajski spremembi, ko Tulsa začne gledati na svet skozi Gardnerjeve oči, dodaja kemija med Robertsonom in Butterfieldom. Čarobno.
Carla Gugino se spretno spopade z vlogo Kendre in v lik vnese samozavest, a tudi čustveno zmedo zaradi Kendrinih materinskih instinktov do Gardnerjeve.
Kraja prizora je Gary Oldman, ki je preprosto slasten kot Nathaniel Shepherd. Oldman s svojim najboljšim Richardom Bransonom/Elonom Muskom navduši in naredi Shepherdovo strast do znanosti in odkritij ter »delati, česar ni še nihče« nalezljiva. Z umetno porjavelostjo, po meri ukrojenimi oblačili in čevlji ter bujno grivo Bransonovih las se Oldman ne zadržuje niti za trenutek. Uživate v njegovem gledanju, tako kot verjamete, da on uživa v vlogi.
Chelsomova je vztrajno poskušala 'praviti' celotno vizualno podobo in resničnost na Marsu, zato je za ustvarjanje svetov, v katerih živi VESOLJE MED NAMI, izbrala snemalca Barryja Petersona in produkcijskega oblikovalca Kirka Petruccellija. Chelsom in njegova ekipa prvič delajo digitalno in ujamejo čarobnost Zemlje in Marsa ter ne slavijo le vizualne izkušnje ribe zunaj vode, ampak tudi lepoto čudeža.
Petersonova zasnova luči tako na Zemlji kot na Marsu je brezhibna. Od intenzivnega s soncem obsijanega preveč naturaliziranega bleščanja in odseva na Tihem oceanu do gradientnih razlik Marsovih senc v različnih obdobjih dneva do vzporednih horizontov Marsa in Velikega kanjona. Razlike in podobnosti obeh svetov so vizualno slavnostne. Z roko v roki s Petersonovim delom je Petruccellijevo delo, ki ne širi meja samo z Marsovsko zunanjostjo, ampak tudi z notranjim habitatom, nasprotuje temu z Zemljo in preizkusnimi kamni človeštva in življenja. Zahvaljujoč vizualnim detajlom se pogledi v obeh svetovih odlično odigrajo. Eden najmočnejših prizorov v filmu pa je, ko Gardner prvič doživi dež, ko dvigne svoje roke v nebo in se kopa v pojavih.
Dokončanje tapiserije je glasba Andrewa Lockingtona. Na trenutke morda nekoliko preveč dramatičen, učinek se izravna s pekočimi pop melodijami, ki utelešajo najstniški svet Gardnerja in Tulse.
Srce, duša in človečnost. PROSTOR MED NAMI zapolnjuje vse prazne prostore v življenju vsakega izmed nas. In robčke. Prinesite veliko robčkov.
Režija Peter Chelsom
Napisal Allan Loeb z zgodbo Richarda Bartona Lewisa, Stewarta Schilla in Loeba
Igrajo: Asa Butterfield, Britt Robertson, Gary Oldman in Carla Gugino